Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij 2014 ― Se zgodi, popolnoma nenamerno, ali pač, če smo v dotiku kakega okazionalističnega bitja, ki tiho čmi tam nekje v senci in preži na vsak naš korak in izteg roke, da nam pokaže, kako to v resnici lahko sploh storimo, da se storijo naključja. Bralne paralele, ki jih previdnost morda tudi takšnega bitja, vrže v naš obraz. Mehanika je pač lahko tudi takšna. Problem je bolj v tem, da na takšne mehanike pomislimo zgolj poredko in da takšne možnosti povečini obstjajo le v kakih svežnjih skup zvezanih listov, ki nosijo vsebine kake takšne teorije. Malokdo v resnici verjame vanje. Zgolj včasih, ko situacija tako nanese, da podvomimo v paradigmo tega, kar živimo. Spomnimo se geste déjà vu v Matrici. Svobodna volja je lahko tudi iluzija, seveda. Tudi naključja so lahko. In tako z njimi tudi naključne bralne paralele.Zakaj tako? Med kupom neprebranega materiala, sem za Silosom v branje potegnil Ko zacvetijo lilije. In ker se mi je na trenutke res zdelo, kot da berem ponovno različico iste štorije. V nekoliko drugačni preobleki, nekoliko drugačni izvedbi in z drugačnimi poudarki. Vendarle pa je osnovna ideja zelo podobna. In zelo zanimiva. vir slike: enakupi.com Ko zacvetijo lilije je zgodba o neki prihodnji ali pretekli družbi. V nekem smislu bi skoraj lahko govoril o brezčasni ideji, ki jo lahko prenesemo v katerokoli okolje in katerikoli čas. Družba, v kateri živijo junaki naše zgodbe, je sila neprijazna. Precej bolj neprijazna, kot je bila ta v Silosu. Celotno okolje v knjigi deluje precej bolj temačno, kot v kaki drugi knjigi. K temu pripomore tudi pisateljev odnos do dogajanja. Zdi se, da se je vsega lotil z dokumentarne distance, ki ne dopušča zlitja s katerim od junakov. Mogoče najdemo izjemo v enem od njih, kasneje. Vseeno je občutje v knjigi, kljub temačnosti ali prav zaradi nje, dobra učinkovina za dogajanje, ki ga prebiramo. Dogajanje je namreč umeščeno v kraj, kjer ljudje živijo pod neprestanim strahom roke, ki, nekekako v duhu Althusserjeve interpelacije, na vsa